Več kot tretjina 9. do 12. letnikov naj bi imela svoj račun na Facebooku, čeprav je to uradno mogoče šele po dopolnjenem 13. letu starosti. Otroci se z lahkoto naučijo navigirati po družbenih omrežjih in se hitro prilagajajo spremembam in razvoju na njih. Velikokrat pa ne opazijo, na kakšen način družbena omrežja škodujejo njihovem razvoju ali okolici, prav tako pa ne znajo oceniti posledic negativnih objav, denimo žaljivk.
Veliko otrok se ne zaveda, da se da vsako objavo na spletu razumeti na več načinov, nikoli pa se je ne da v celoti izbrisati. Zato je pomembno, da jih naučimo, da morajo na splet pisati le tisto, kar bi izjavili tudi v živo. Mlade pogosto zavede anonimnost pred računalniškim ekranom in velikokrat pozabijo, da so njihove besede namenjene resnični osebi z resničnimi čustvi. Celo všečkanje določene vsebine o njih pove marsikaj in lahko vpliva tudi na tako oddaljene aktivnosti, kot je iskanje zaposlitve. V Kaliforniji, denimo, so pred kratkim sprejeli zakon, ki mladoletnim omogoča, da izbrišejo svojo spletno vsebin. Ali to pomeni, da bi morali učence že v šoli izobraževati o nevarnosti objavljanja določenih komentarjev in fotografij?
Družbeni mediji so pogosto tudi poligon za spletno nasilništvo, saj povzročiteljem omogočajo anonimnost in lahek dostop do žrtev, odsotnost fizičnega stika pa zmanjša njihovo slabo vest. Prav tako so nekatere žrtve nasilništva zdaj še bolj pod pritiskom, saj se trpinčenje ne ustavi niti tam, kjer so bile včasih varne – doma, stran od šolskih zidov. Ena od zadnjih žrtev, ki je podlegla žaljivim komentarjem na spletni strani Ask.fm, je bila 14-letna Hannah Smith, ki se je obesila v svoji sobi po mesecih trpinčenja.
Najboljše je, da otroke naučimo, na kakšen način lahko primerno in v svojo korist uporabljajo splet in spletne tehnologije, šole pa bi morale razmisliti o podpori za učence, ki so žrtve spletnega nasilništva. E-varnost je bila tako že vključena v kurikulume v Angliji in Walesu.
Učenci družbene medije večinoma uporabljajo izven šole, vendar to še ne pomeni, da je odgovornost za izobraževanje o spletni varnosti izključno stvar staršev – le s sodelovanjem bomo lahko ustvarili digitalni svet po meri vsakega posameznika.
