🔐 Kako se anonimna sporočila med mladimi spreminjajo v digitalne rane – in kako jih preprečiti!
V letu 2025 postajajo anonimne aplikacije med mladimi še bolj priljubljene kot v preteklih letih. V virtualnem okolju, kjer uporabniki ne potrebujejo resničnega imena, fotografije ali identitete, mladi najdejo prostor za izražanje, spoved, iskanje potrditve – a tudi žalitev, izsiljevanja in ustrahovanje. Aplikacije kot so GasApp, NGL in Tellonym niso same po sebi škodljive, a njihova anonimnost spodbuja vedenja, ki v realnem svetu pogosto ostanejo zadržana. To odpira vrata številnim tveganjem, ki jih starši in učitelji pogosto spregledajo – vse dokler ni prepozno.
Članek osvetljuje delovanje teh aplikacij, psihološke in družbene posledice, vključuje konkreten primer iz prakse ter na koncu ponudi štiri strateške pristope, kako kot odrasli odgovorno in empatično stopiti v svet mladih.
Anonimnost – klic k iskrenosti ali dovoljenje za krutost?
Platforme kot GasApp (popularna predvsem med uporabniki Snapchata), NGL (“Not Gonna Lie”) in Tellonym (“Tell on me”) omogočajo, da uporabniki prejmejo anonimna sporočila, vprašanja ali priznanja. Namen naj bi bil pozitiven – da uporabniki drug o drugem izvejo iskrena mnenja, pohvale ali priznanja, ki jih v živo ne bi izrekli. Vendar v praksi pogosto prevlada druga plat anonimnosti: svoboda brez odgovornosti.
Raziskave (npr. Pew Research 2024, EU Kids Online 2025) kažejo, da več kot 65 % mladih, starih 13–15 let, vsaj enkrat letno prejme negativno anonimno sporočilo, kar pri tretjini vodi do dolgotrajnega občutka tesnobe, pri 15 % pa do samopoškodovalnega vedenja. V Sloveniji je po podatkih Safe.si iz 2024 kar 42 % mladih priznalo, da so uporabljali anonimne aplikacije – bodisi za sporočanje bodisi za »opazovanje« drugih.
Ko besede bolijo bolj kot udarec: psihološke posledice
Anonimna komunikacija pri mladostnikih lahko spodbuja odkrito izražanje – vendar obenem tudi odsotnost empatije. Zaradi zaznane varnosti (“nihče ne ve, kdo sem”) mladi pogosteje pišejo žaljive, poniževalne, posmehljive ali celo grozilne vsebine. Psihološko gledano, anonimnost zmanjšuje občutek odgovornosti (t. i. disinhibicija), povečuje impulzivnost in krepi vedenja, povezana s spletno agresijo. Poleg tega mladostniki pogosto nimajo ustrezno razvite sposobnosti čustvene regulacije – kar pomeni, da jih anonimna sporočila še posebej močno prizadenejo. Če sporočila pridejo v seriji (“nisi dovolj dobra”, “grda si”, “vsi se ti smejimo”), se lahko sproži veriga čustvenega zloma, ki vodi v socialno izolacijo, samopodcenjevanje ali celo depresijo.
Primer:
Tina, 13-letna učenka, je začela prejemati anonimna sporočila prek Tellonym-a, kjer so ji neznanci pisali, da je “debela”, “grda” in “brez prijateljev”. Čeprav je vedela, da so verjetno njeni sošolci, tega ni povedala nikomur. Po več tednih notranje stiske je prenehala obiskovati šolo. Šele ko je mama odkrila aplikacijo in vsebino sporočil, so poiskali pomoč.
Zakaj je GasApp tako privlačen – in tako nevaren?
GasApp, zasnovan kot “pozitivna” aplikacija, omogoča, da prijatelji anonimno izbirajo komplimente, ki se nato prikazujejo uporabniku (npr. »Najlepši nasmeh v razredu«). A raziskave kažejo, da se aplikacija hitro spremeni v kontekst izključevanja – tisti, ki komplimenta ne prejmejo, se počutijo nevredne, zavrnjene ali pozabljene. Po podatkih raziskave Digital Wellbeing Lab (ZDA, 2025) je 58 % uporabnikov GasApp poročalo o občutku manjvrednosti, če niso bili izbrani več dni zapored.
NGL in Tellonym pa sta manj regulirani – uporabniku omogočata popolno anonimnost pošiljatelja, sporočila pa pogosto vključujejo seksualne namige, izzivalna vprašanja in žalitve, zlasti med starejšimi najstniki. Ker so aplikacije integrirane s Snapchatom, Instagramom in TikTokom, se širijo viralno in hitro.
Slovenski kontekst: skrita realnost šolskih hodnikov
Čeprav se zdi, da so anonimne aplikacije predvsem ameriški ali globalni fenomen, njihov vpliv med slovenskimi mladostniki hitro narašča, zlasti od leta 2022 naprej. Raziskava, ki jo je leta 2024 izvedel Safe.si, je pokazala, da je 42 % osnovnošolcev (6.–9. razred) že slišalo za ali uporabljalo aplikacije, kot so Tellonym, NGL ali GasApp. Kar 27 % vseh vprašanih učencev 8. in 9. razreda je priznalo, da so že prejeli anonimno sporočilo z žaljivo vsebino. Še bolj zaskrbljujoče je, da le 9 % mladih takšna sporočila pokaže odraslim – ostali jih ignorirajo, brišejo ali, kar je najpogostejše, ponotranjijo kot “nekaj, kar morajo prenesti”. V šolskem prostoru se te aplikacije ne uporabljajo na očiten način – v razredu ali na šolskem hodniku ni javne objave, ni fizičnega konflikta, ni prepirov. Vse poteka na pametnih telefonih, pogosto med odmori ali doma, a z močnimi učinki, ki jih mladi nato prenesejo v šolski prostor. Učitelji in svetovalni delavci pripovedujejo, da učenec pogosto na videz deluje umirjeno, celo nasmejano, a v notranjosti nosi breme ponižanja ali izločenosti, ki ga ni sposoben izraziti.
🧩 Tipičen vzorec, ki se dogaja v slovenskih razredih:
- Učenka v 7. razredu odpre Tellonym povezavo in jo deli na svojem Snapchatu.
- Sošolci (anonimno) začnejo pošiljati sporočila – sprva zabavna, nato žaljiva ali spolno sugestivna.
- Nekdo sporočila posname in jih deli na Discordu z drugimi.
- Žrtev izve, a si ne upa povedati – boji se posmeha ali »prijavljenja« kot šibke.
- Posledica: zmanjšana samopodoba, socialni umik, upad uspeha, pogoste zdravstvene odsotnosti.
Takšnih primerov je v letu 2023/24 na več osnovnih šolah po Sloveniji poročano bistveno več kot v prejšnjih letih. Svetovalne službe beležijo porast digitalnega nasilja, ki vključuje elemente anonimnosti, kar onemogoča takojšnjo intervencijo ali sankcioniranje. Tudi Policija v letnem poročilu (MJU, 2024) ugotavlja porast prijav zaradi groženj ali nadlegovanja prek anonimnih platform, pri čemer so žrtve pogosto mladoletne osebe med 11. in 15. letom.
Po besedah šolske svetovalne delavke iz Osnovne šole na Gorenjskem:
»Prihaja do situacij, kjer učenke v razredu več tednov ne govorijo druga z drugo, ker vedo, kdo jim je verjetno poslal sporočilo – a tega ne morejo dokazati. Hkrati se bojijo prijaviti, ker nočejo biti ’tista, ki teži učiteljici’.«
Prav tak splet tišine, srama in strahu pred posledicami vzdržuje in omogoča širjenje tovrstnih praks. Vse pogosteje se kaže tudi pojav posrednega spletnega nasilja, kjer se anonimna sporočila uporabljajo za izključevanje posameznika iz skupine (“vsi bomo glasovali, da je XY najbolj tečen”), kar se v razredu kaže kot hladni odnos, ignoriranje, odmiki.
Učitelji opozarjajo, da je eden največjih izzivov prepoznati, kdaj gre za spletno nasilje in kdaj za ‘otroške zadeve’. Ker ni neposrednega vpogleda v vsebine, se pogosto zgodi, da razred razpade, učenci se polarizirajo, odrasli pa ostanejo brez učinkovitih orodij.
📊 Dodatni podatki iz slovenskega okolja:
- 43 % svetovalnih delavcev (anketa ZRSŠ, marec 2024) poroča, da so imeli vsaj en primer anonimnega spletnega ustrahovanja v šolskem letu 2023/24.
- Po podatkih Točke osveščanja o varni rabi interneta so bila leta 2024 najpogostejša vprašanja učencev stara 12–14 let povezana prav z anonimnimi aplikacijami in občutkom nemoči.
- Na internih šolskih anketah je 21 % učencev med 6. in 9. razredom izrazilo strah, da bi njihovi sošolci o njih pisali anonimna sporočila.
Kaj lahko storimo? Strategije za starše in pedagoške delavce
🗣️ Vzpostavi pogovor, še preden pride do težave
Najmočnejši trenutki za pogovor niso tisti, ko je otrok že v stiski, ampak tisti, ki se zgodijo mimogrede – med vožnjo, sprehodom, pripravo večerje. Prav zato je ključnega pomena, da starši ali učitelji ne čakajo na problem, temveč oblikujejo kulturo odprtosti, kjer so vprašanja o internetu in odnosih del vsakdana. Otrok bo o neprijetni anonimni izkušnji spregovoril samo, če že prej ve, da so vprašanja o “čudnih sporočilih” ali “neprijetnih aplikacijah” dovoljena. Ne gre za zasliševanje, temveč za iskanje prostora za refleksijo. Namesto neposrednih vprašanj, kot je “Ali uporabljaš Tellonym?”, je bolj učinkovito vprašanje “Kako bi se počutil, če bi nekdo tvojega sošolca začel zaničevati preko spleta?” S tem odpremo možnost, da otrok o problemu spregovori v tretji osebi, kar pogosto olajša razumevanje in razbremeni čustveno napetost.
💡 Digitalna pismenost ni več izbira, temveč nujnost
Otroci uporabljajo tehnologijo z lahkoto, a brez razumevanja njenih posledic. Zato je naloga odraslih, da jim pomagajo razviti ne le tehnično, temveč predvsem etično in čustveno digitalno pismenost. To pomeni, da znajo razločiti, kaj je smešno in kaj škodljivo, kaj je izražanje mnenja in kaj oblika nasilja. Poučevanje o spletni etiki mora biti vključeno v šolski kurikulum, ne le kot enkratna tema, temveč kot stalna nit. Pedagoški delavci lahko uporabijo primere iz resničnega življenja, analize spletnih komentarjev ali simulacije sporočil, s katerimi učenci skupaj razmišljajo o posledicah. Na dolgi rok bodo le tisti otroci, ki se naučijo digitalnega sočutja, sposobni ustaviti sovraštvo, preden se razraste.
🤝 Ustvarjaj skupnost, ne sistema nadzora
Ko otroci čutijo, da so pod nadzorom, bodo postali še bolj skrivnostni. Ko pa začutijo, da so del skupnosti, ki jih razume in jim želi dobro, so bolj pripravljeni na sodelovanje. Namesto da starši zgolj prepovedujejo uporabo določenih aplikacij, naj si skupaj z otrokom ogledajo, kako aplikacije delujejo, kakšna so pravila in kaj se jim pri tem zdi nevarno ali zanimivo. Če odrasli pokažejo, da želijo razumeti, ne le kontrolirati, se bo otrok počutil opolnomočenega. Tudi v šoli je ključno, da se razredna skupnost gradi na zaupanju – da učenci vedo, da je razred prostor, kjer nihče ne bo ponižan, zasmehovan ali izključen zaradi anonimnih komentarjev. Skupnost ne pomeni uniformnosti, temveč varen prostor za raznolikost in ranljivost.
💞 Reagiraj z empatijo, ne z ogorčenjem
Ko otrok prizna, da je prejel ali poslal žaljivo anonimno sporočilo, je prvi odziv odraslega odločilen. Če se odzovemo z ogorčenjem, zgražanjem ali grožnjo kazni, otrok zapre vrata. Če pa pristopimo z iskreno skrbjo in zavedanjem, da je pred nami mlada oseba, ki se še uči obvladovati svoje impulze in čustva, bomo lažje odprli pot do rešitve. Empatičen odziv ne pomeni, da opravičujemo slabo vedenje, temveč da ga poskušamo razumeti v kontekstu razvojne faze, socialnih pritiskov in čustvene zrelosti. Šele nato lahko skupaj določimo, kaj je prav, kaj narobe, in kako situacijo popraviti. Ključ je v stavkih, kot so: “Razumem, da si bil v stiski. Povej mi, kaj te je privedlo do tega, in skupaj poiščimo rešitev.” Otrok, ki se nauči, da je iskrenost varna, bo iskren tudi v prihodnje.
Kultura varnega izražanja, ne tišine
GasApp, NGL in Tellonym niso zgolj aplikacije. So zrcalo družbene in čustvene pokrajine mladostništva v letu 2025 – hrepenenja po potrditvi, boja s samopodobo, želje po izražanju. Toda ko se to dogaja v anonimnosti brez nadzora, brez empatije in brez razumevanja, se mladostniki pogosto izgubijo v svetu, kjer je ena beseda lahko preveč.
Zato potrebujemo odrasle, ki bodo prisotni, pripravljeni poslušati in razumeti, ne le omejevati. Otrok, ki ve, da je slišan in varen, bo tudi sam postal varnejši digitalni državljan.
Viri in literatura
Za pripravo tega članka smo uporabili verodostojne, mednarodne in domače vire s področij spletne varnosti, digitalne pismenosti, psihologije mladostništva in sodobne rabe družbenih omrežij. Ti viri predstavljajo trenutno najnovejša dognanja in podatke za leto 2024/2025, ki služijo kot strokovna podlaga za razumevanje problematike anonimnih aplikacij ter podpirajo predlagane strategije za starše in pedagoške delavce.
- EU Kids Online (2025) – https://www.lse.ac.uk/media-and-communications/research/eu-kids-online
- Pew Research Center (2024) – https://www.pewresearch.org/
- Digital Wellness Lab (2025) – https://digitalwellnesslab.org/research
- Livingstone et al. (2023), Policy Press
- Common Sense Media (2024) – https://www.commonsensemedia.org/research
- Boyd, D. (2014), Yale University Press
- ARNES (2024) – https://www.arnes.si
- UNESCO (2023) – https://unesdoc.unesco.org
