V tem letu je čas za kruto resnico. Pametni telefoni in vzpon družbenih omrežij je privedlo do ogromne družbene krize, ki se samo poglablja. Se vam to sliši malo dramatično? Pravzaprav je smrtno resno. Življenja naših otrok so na kocki. Vsekakor ne moremo kriviti ene same osebe ali podjetja v medijski, oglaševalski ali tehnološki industriji. Ampak vsi moramo nekaj storiti glede tega.
Tveganja ne morejo biti višja!
V zadnjem desetletju tehnološki mogotci v Silicijevi dolini izvajajo obsežen sociološki eksperiment, brez nadzora, regulacije ali premišljevanja. Dobesedno govorimo o podatkih milijardah ljudi po vsem svetu – in posledice morebitnih napak so potencialno tragične. Če tega še niste videli v svojem življenju, preberite kakšen naslov v časopisu. Poglejte zaskrbljujočo statistiko o vse več primerih kibernetskega ustrahovanja in samomorov. Na splošno, več časa kot se otroci povezujejo prek aplikacij, manj časa porabijo za razvijanje ključnih socialnih veščin. Srednja šola je sama po sebi dovolj težka. Postane pa še težja, če se ne znaš osebno povezati z ljudmi.
Kot ustanovitelj in izvršni direktor tehnološkega podjetja menim, da teh trendov preprosto ne smemo prezreti. Na bolj osebni ravni, kot oče mladega fanta, se dnevno soočam s temi strahovi. Groza me je, da bomo zaradi te težave izgubili celo generacijo. Nekaj moramo storiti glede tega.
Seveda nas vse aplikacije, ki jih uporabljamo malo očarajo. Prav zabavne so, kajne? Problem tukaj je, da to niso samo zabavne aplikacije. Nekaj najpametnejših ljudi na svetu je namensko oblikovalo te sisteme, da vas zasvojijo in obdržijo na spletu.
Predstavljajte si, da najboljši prodajalec na svetu, ki je slučajno preprodajalec kokaina, sledi vašemu 14 letniku in skrbi za to , da ta ostane zasvojen. To ni samo teorija. Bivši direktorji Facebooka so odprto spregovorili o tem kako so v aplikacije družbenih omrežij vgrajene dopaminske povratne zanke. Naši možgani dobijo kemično vzpodbudo pri vsaki pozitivni interakciji in tega si potem želimo vedno več. Raziskovalec na Harvardski šoli za medicino je pred kratkim primerjal tehnike, ki jih uporabljajo tehnološka podjetja s tistimi, ki so v uporabi v kazinojih. Le da se v tem primeru igramo z možgani otrok.
Obstaja boljša pot!
- Osebno moramo preživeti manj časa s tehnologijo. Nekatere aplikacije lahko izbrišemo, druge pa uporabljamo le kadar je nujno. Bodimo vzor. Bolj moramo nadzorovati svoje otroke in jim pomagati najti alternative.
- Velika tehnološka podjetja morajo narediti več kot samo dodati nekaj skromnih varnostnih opcij. Investirati morajo v raziskave, preventive in spremeniti svoje izdelke, da bodo manj povzročali zasvojenost.
- Tržniki morajo zares pritisniti na te platforme. Če pride do tega, morajo zagroziti, da bodo odtegnili denar, če podjetja ne bodo pametno vlagala denarja.
- Blagovne znamke morajo prenehati z uporabo oglaševalskih akcij, ki spodbujajo zbiranje lajkov, deljenja in drugih praznih digitalnih enot.
- Tržniki morajo spremeniti način sodelovanja z vplivnimi ljudmi. Preveč otrok poskuša posnemati in živeti kot nedosegljivo dobro plačani ustvarjalci ki živijo od tega da odpiranjo škatle z takšnimi in drugačnimi izdelki in se pri tem snemajo.
- Otroci potrebujejo prostor za druženje. Rabijo prostore, kjer se lahko najdejo in so ranljivi. Dobro se morajo počutiti, čeprav so drugačni. Tržniki morajo vlagati v nove družbene platforme, ki imajo takšne vrednote.
- Preživljaj čas zunaj. Vsi potrebujemo neposreden stik (ne video klici) z ljudmi. Pojdite na kavo, pijačo s prijatelji. Peljite svojega otroka v park. Odločite se, da boste bolj prisotni.
Tržniki radi rečejo, da jih pri delu vzpodbuja namen. Ni boljšega namena kot izjemna zdravstvena kriza. S tem se soočamo, pa če to želimo priznati ali ne.
Vprašanje je: Kaj bomo storili glede tega?
Ne bomo vrgli telefonov stran ali izbrisali vse aplikacije. Ti izdelki v svojem bistvu niso slabi. Moramo pa ugotoviti kako obdržati vse kar jih dela izjemne (povezovanje ljudi, olajšanje življenj), hkrati pa resno ukrepati proti njihovi zasvojljivosti in toksičnosti. Če tega ne naredimo, tvegamo, da izgubimo svoje otroke. In če bo to šlo predaleč, se morda ne bomo več znali vrniti.