Zadnje čase so tehnološka podjetja pod udarom zaradi razkritja njihovega slabega varovanja osebnih podatkov. New York Times je objavil podrobno poročilo o aplikacijah, ki si zapomnijo uporabnikovo lokacijo. Nekatera podjetja, od katerih je najbolj znan Apple, so začela oglaševati izdelke in storitve, ki varujejo potrošnikovo zasebnost. Uporabnike pametnih telefonov nikoli nihče direktno ne vpraša, če se strinjajo z neprestanim sledenjem njihovi lokaciji. Ampak vsa mobilna podjetja, proizvajalci pametnih telefonov, razvijalci aplikacij in podjetja družbenih omrežji trdijo, da imajo uporabniško dovoljenje za takšen stalen nadzor. Osnovna težava pri tem je, da večina ljudi ne razume, kako tako sledenje v resnici deluje, tehnološka podjetja pa svojih strank o tem ne izobražujejo. Pravzaprav celo namerno zakrivajo pomembna dejstva in si na podlagi etično vprašljive ideje o informiranem soglasju zgradijo podatkovno ekonomijo, vredno več milijard dolarjev.
Kako smo potrošniki prisilijeni v privoljenje
Večina podjetij razkrije svojo prakso varstva podatkov v sporazumu o zasebnosti; večina programske opreme pa zahteva, da uporabnik pritisne gumb, s katerim sprejme pogoje uporabe, preden lahko začne uporabljati program. Ampak ljudje nimajo vedno svobodne izbire. Namesto tega jim podjetje da na izbiro le dve možnosti, “vzemi ali pusti” – v tem primeru lahko stranka uporablja storitev le, če se strinja.
Kdor res želi vedeti, kaj ti sporazumi vsebujejo, ugotovi, da so podrobnosti zakrite v dolgih pravnih dokumentih, ki jih nihče ne more prebrati, razen morda odvetnikov, ki so jih spisali. Pogosto se te sporazumi začnejo z splošno izjavo, kot je “vaša zasebnost nam je pomembna”, dejanski pogoji uporabe pa so čisto nasprotje tega. Lahko bi rekli, da lahko podjetja z osebnimi podatki delajo, kar želijo, dokler stranke o tem obvestijo, in to pravzaprav ni daleč od resnice.
Zakoni od podjetij ne zahtevajo zaščite uporabnikove zasebnosti, niti ne zahtevajo, da podjetja potrošnikom razložijo svoje prakse v jasnem in vsakdanjem jeziku, niti da jih na uporabniku prijazen način obvestijo o kakšnih novostih. Teoretično bi uporabniki lahko preprosto bojkotirali podjetja in našli podobne storitve pri podjetju z boljšo prakso varovanja podatkov, ampak v tehnološki industriji je moč konkurence omejena, zaradi “vzemi ali pusti” sporazumov, ki so v uporabi za vsa tehnološko napredna orodja.
Prodaja informacij tretjim osebam
Nekajkrat pa se je že zgodilo, da so velika podjetja, kot sta Apple in Google, prepustila ljudem nekaj nadzora nad zbiranjem njihovih podatkov. Pri operacijskih sistemih obeh podjetjih lahko uporabniki recimo ugasnejo lokacijske storitve, kot je GPS sledenje. Aplikacije posledično ne bi smele zbirati lokacijskih podatkov – ampak žal ni vedno tako. Poleg tega pa to ne prepreči prodaje osebnih podatkov tretjim osebam.
Tudi izdelovalci aplikacij uporabljajo taktiko “vzemi ali pusti”, da uporabniki ne bi ugasnili lokacijskih storitev. Primer je iOS sistem, kjer se uporabniki lahko odločijo, da posamezni aplikaciji dovolijo dostopati do lokacije “vedno”, “kadar je aplikacija v uporabi” ali “nikoli”. Ampak sprememba te nastavitve sproži sporočilo, ki poskuša uporabnika odvrniti od te odločitve: “Ste prepričani? Dostop do vaše lokacije potrebujemo za izboljšanje uporabniške izkušnje.” Uporabnikov pa še vedno nihče ne vpraša, če dovolijo, da se njihove podatke prodaja drugim podjetjem. Tudi če se ime uporabnika in njegove kontaktne informacije odstrani iz podatkov o lokaciji, lahko še tako skromna zgodovina lokacije razkrije domači naslov in najbolj obiskane kraje, kar pa lahko namigne na uporabnikovo identiteto, zdravstveno stanje in celo osebne odnose
Zakaj torej ljudje tega ne onemogočijo?
Spletne strani in aplikacije zavestno otežujejo zavrnitev agresivnega nadzora in zbiranja podatkov. Moč privzetih nastavitev je eden od dejavnikov, ki ga ne smemo ignorirati. Ko se podjetje odloči za neko privzeto nastavitev, kot so recimo vključene lokacijske storitve, je možnost, da bodo ljudje to spremenili, zelo majhna, še posebej, če se ne zavedajo, da imajo druge možnosti. Poleg tega pa se še manj ljudi odloči izključiti zbiranje podatkov o lokaciji, kadar jim to predstavlja večje nevšečnost, kot pri iOS in Android sistemih. Ljudje se ne zavedajo, da so podjetja ustvarila okolje, kjer so ves čas pod nadzorom, prav zaradi vseh teh “vzemi ali pusti” politik zasebnosti in privzetih nastavitev v nastavitvah zasebnosti. Večinoma se tudi ne zavedajo, da se informacije, ki lahko izdajo njihovo identiteto, prodajajo za še bolj tarčno oglaševanje. Podjetja pa lahko ob tem legalno, če že ne etično, trdijo, da so se vsi s tem strinjali.
Premagovanje privzetih nastavitev
Strokovnjaki za zasebnost vedo, da ljudje ne marajo takšnih praks in da bi večina od njih prenehala z uporabo teh storitev, če bi se zavedali resničnega obsega zbiranja podatkov. Če je cena za uporabo neplačniških storitev invazivni nadzor, bi mnogi raje za te storitve plačevali ali pa vsaj zahtevali strožje predpise o zbiranju podatkov. Tudi podjetja to vedo, prav zaradi tega pa za sodelovanje uporabljajo obliko prisile. Dokler ne obstajajo predpisi, ki zahtevajo vsaj izrecno soglasje uporabnika, morajo posamezniki znati zaščititi lastno zasebnost. Upoštevajte spodnje nasvete:
- Prvi korak je, da se naučite, kako izključiti lokacijske storitve na svojem iPhonu ali Android telefonu.
- Lokacijo prižgite samo, kadar uporabljate aplikacije, ki jo za delovanje res potrebujejo, npr. zemljevid in navigacija.
- Izogibajte se aplikacijam, ki imajo dostop do veliko osebnih podatkov, ki jih imate na telefonu, kot npr. Facebook Mobile. Namesto tega uporabljajte brskalnik, ki omogoča zasebni način brskanja, kot je npr. Firefox.
Ne dovolite, da privzete nastavitve razkrijejo preveč o vas – zavarujte se!