Tehnologija se razvija, a tudi vsako novost prav tako hitro zamenja nekaj novega, še bolj nepredstavljivega, in prav zato morajo naslednje generacije postajati vedno bolj spretne in prilagodljive ter sprejeti vseživljenjsko učenje kot nekaj samoumevnega. V sedanji digitalni dobi je učenje dejstev na pamet vedno manj potrebno. Namesto tega postaja vedno bolj pomembno, da so otroci sposobni informacije kritično presojati in v njih iskati resnico.
Današnji predšolski otroci bodo na trg dela vstopili okrog leta 2035. Čeprav si ne moremo točno predstavljati, kakšen bo takrat njihov svet, pa smo lahko prepričani, da bodo še vedno potrebovali osnovna znanja branja, pisanja in računanja. Potrebovali pa bodo tudi višji nivo spretnosti in znanja o učenju učenja, reševanja problemov, kritičnega mišljenja in odpornosti in prilagodljivosti v času hitrih sprememb.
Večina razprav o veščinah 21. stoletja se osredotoča na dejstvo, da mora šolski program vsebovati več mehkih veščin in spodbujanja značajskih potez (npr. kreativno mišljenje in radovednost), hkrati pa tudi kognitivnih veščin, kot so sposobnosti reševanja problemov, kritičnega analiziranja, iskanja bistva ter zgodnje opismenjevanje in računanje. Zanimivo pa je, da se predšolsko izobraževanje že danes močno osredotoča na mehke veščine. Predšolska vzgoja se bolj osredotoča na celostni razvoj otroka kot osnovnošolsko izobraževanje.
V predšolski vzgoji dajemo vedno večji poudarek celostnemu pristopu, ki ustvarja povezavo med akademskim in socialnim področjem. Pri otrocih spodbujamo znanje in veščine, ki so pomembne v resničnem življenju, kot so kreativnost, sodelovanje, samoregulacja in reševanje problemov. To lahko dosežemo prek različnih projektov, osredotočenih na nek konkreten problem, ki spodbujajo majhne otroke v starosti od 3 do 5 let, da med seboj komunicirajo, sodelujejo in skupaj ustvarjajo novo znanje. V takšnih situacijah je glavna vloga izobraževalcev, da dajejo poudarek na procesu učenja, ne na njegovih rezultatih. Pomembno je tudi, da izobraževalci spodbujajo medosebne interakcije, ki ustvarjajo možnost za trajnostno skupno mišljenje (SST – sustained shared thinking). SST vznikne, ko dva ali več posameznikov deluje s skupnim ciljem, da na intelektualen način razrešijo nek problem, razjasnijo nek koncept, ovrednotijo neko aktivnost ipd. V predšolskih aktivnostih le redko najdemo pojav trajnostnega skupnega mišljenja, a raziskave kažejo, da takšen način dela rezultira v bolj uspešnem učenju in višji motivaciji za učenje.
Prihodnje generacije potrebujejo uspešen začetek učenja v zgodnjih letih, če želimo, da se bodo uspešno soočale s spremembami in izzivi 21. stoletja. Ključnega pomena je, da se predšolska vzgoja osredotoči na proces učenja in na razvoj mehkih in trdih veščin, če želimo ustvariti kar najbolj kompetentne posameznike. Prav tako je pomembna tudi vloga družine v vzgajanju in bogatenju zgodnjega razvoja. Vsak izobraževalni ali vzgojni sistem, ki se tega dejstev ne zaveda, ne bo mogel doseči vseh potencialov otrok.
Veliko predšolskih sistemov ne daje močnih poudarkov na zagotavljanju financiranja vzgoje in učenja otrok, mlajših od 3. let, saj je njihova oskrba relativno draga. Ravno v teh letih je vloga družine najpomembnejša. Predšolska vzgoja bi morala v prihodnosti skrbeti za močnejšo podporo družinam z majhnimi otroki v lokalnem okolju. Ni razloga, da za to podporo ne bi izkoristili novodobne tehnologije in prenos neposredno v domove, kar bi lahko staršem pomagali pri izobraževanju o zgodnjem učenju, sočutni in odzivni vzgoji ter primernih interakcijah. S pomočjo digitalne tehnologije je olajšana tudi podpora družinam in otrokom, ki živijo v zahtevnih okoliščinah.
Raziskave kažejo na velik pomen dobrega usposabljanja in izobraževanja oseb, ki delajo v predšolski vzgoji, predvsem na razvoj otrokovih socialnih in kognitivnih zmožnosti. Kljub temu statistike kažejo, da so delavci v predšolski vzgoji najmanj usposobljeni in najslabše plačani. Šele s poudarkom na kvalitetno predšolsko vzgojo in izobraževanje lahko dosežemo dolgotrajne spremembe, zato je nujno potrebno večje vlaganje v izobraževanje in usposabljanje.
Bližamo se dobi, ki zahteva prilagodljive miselne delavce, ki so sposobni kreativno delovati skupinsko ali samostojno. Za dosego tega cilja ni rešitev, da najmlajši otroci preživijo velike količine časa za zasloni televizorjev ali tabličnih računalnikov, saj to zavira razvoj nujnih veščin, ki jih bodo potrebovali za uspešno funkcioniranje v kompleksnem socialnem in ekonomskem okolju. Dobri predšolski izobraževalci in starši ne uporabljajo digitalne tehnologije za doseganje miru, temveč otrokom pokažejo, kako lahko tehnologijo uporabimo kot koristno orodje za učenje in delo.