Sedite za mizo s svojim trinajstletnikom in med kosilom omenite neko novico. Vaš otrok vas pogleda in reče: »Ne, to ni res. Vplivnež, ki ga spremljam je rekel drugače.« Presenečeni ste. Kdo je ta TikToker? Kje je pridobil informacije? In zakaj ima njegov glas večjo težo kot vaš? To je trenutek, ko se marsikateremu staršu stisne v prsih. Vprašanja o tem, kdo danes res vzgaja otroke, kdo jih izobražuje in kdo oblikuje njihovo razumevanje sveta, postajajo vse bolj pereča. V dobi interneta, ko je vse dostopno z enim dotikom zaslona, se zdi, da tradicionalna avtoriteta staršev, učiteljev in šol izgublja bitko s hitrim, zabavnim in pogosto površnim svetom vplivnežev. Otroci odraščajo v informacijskem okolju, kjer so TikTok zvezde, YouTube vlogerji in Instagram guruji novi “učitelji” – pogosto brez formalne izobrazbe, brez odgovornosti in brez preverjenih virov.
V tem članku bomo raziskali, kako in zakaj otroci med 7. in 13. letom iščejo informacije pri vplivnežih. Poglobili se bomo v podatke in konkretne primere, razkrili bomo pasti lažnih informacij in ponudili staršem učinkovite, sveže strategije za pogovor in krepitev otrokove medijske pismenosti.
Otroci in vplivneži: Nova generacija informacijskih vodnikov
Čeprav platforme, kot so TikTok, YouTube in Instagram, niso bile ustvarjene z namenom izobraževanja, jih otroci danes pogosto uporabljajo ravno za ta namen. S pojavom hitrih, kratkih in čustveno nabitih video vsebin se je spremenil način, kako mlajše generacije iščejo in predelujejo informacije. Kar je nekoč zahtevalo branje članka ali poslušanje učitelja, je zdaj zamenjal 15-sekundni video s hudomušnim glasom, ekspresivnimi obrazi in takojšnjimi zaključki. Toda ta forma skriva resno težavo – otroci informacij ne preverjajo, temveč jih “čutijo” kot resnične.
Toda zaupanje v te nove digitalne učitelje prinaša tudi tveganja – predvsem zaradi pogostega širjenja lažnih, manipulativnih ali pomanjkljivo razloženih informacij. Platforme, kot je TikTok, temeljijo na viralnosti – kar pomeni, da se vsebine širijo glede na to, kako močno vzbudijo čustva, ne pa glede na to, kako resnične so. Hitrost, s katero se razširijo lažne trditve, je zastrašujoča: raziskava MIT (Massachusetts Institute of Technology) je pokazala, da so lažne novice na Twitterju šestkrat hitrejše in bolj razširjene kot resnične. Na TikToku je ta dinamika še okrepljena z algoritmi, ki nagrajujejo senzacionalizem, preprostost in čustveni naboj.
Otroci, ki še nimajo razvite sposobnosti za preverjanje virov, v tem okolju zlahka verjamejo napačnim trditvam. Ne zato, ker bi bili naivni, temveč zato, ker njihova kognitivna zrelost in kritično mišljenje še nista dovolj razviti za obvladovanje kompleksnih informacijskih tokov. Zanašajo se na zunanji vtis, število ogledov, šarm vplivneža in zmožnost povezovanja s svojo izkušnjo – kar pa ni enako preverjanju dejstev. Otrok, ki sliši trditev, da so cepiva škodljiva ali da luna vpliva na človekove odločitve, bo verjel, če je ta trditev podana z dovolj samozavesti in vizualno prepričljivostjo.
Zato se vse pogosteje dogaja, da se starši znajdejo v položaju, kjer njihova razlaga, pa naj bo še tako utemeljena, nima več teže. Otroci se sklicujejo na digitalne reference, ki jih doživljajo kot bolj relevantne, saj jih spremljajo vsak dan, z njimi čustveno sobivajo in jim zaupajo. Ko otrok na vprašanje, zakaj nekaj verjame, odgovori: »Ker je tako rekel moj najljubši TikToker,« starši pogosto občutijo nemoč. Pogosto poskušajo reagirati z logičnimi argumenti, prepovedmi ali posmehom, kar pa vodi v upor, umik ali še večje zatekanje k digitalnim avtoritetam.
V tej novi realnosti starševstvo ne more več temeljiti le na nadzoru ali blokadi vsebin, temveč na razvoju odnosa, ki temelji na zaupanju, sodelovanju in razumevanju digitalnega konteksta. Starši niso izgubili vpliva – a za ohranjanje avtoritete morajo razumeti, da se ta danes gradi drugače: ne z močjo in ukazi, temveč z odprtim dialogom, skupnim raziskovanjem in spodbujanjem otroka k lastnemu razmisleku. Šele ko otrok začuti, da ga starši ne sodijo, temveč mu želijo pomagati razumeti, se odpre prostor, kjer lahko začne dvomiti tudi v najbolj bleščeče trditve spletnih vplivnežev.
Lažne informacije kot digitalna pandemija
V digitalni dobi informacije potujejo z nepredstavljivo hitrostjo. Le nekaj klikov ali potez po zaslonu je dovolj, da se novica – pa naj bo resnična ali popolnoma izmišljena – razširi med milijone uporabnikov. Najbolj skrb vzbujajoče pri tem pa je, da otroci in mladostniki še nimajo razvitih orodij, s katerimi bi lahko te informacije presojali, razčlenjevali in vrednotili.
Lažne informacije, znane tudi kot dezinformacije (zlonamerno ustvarjene) ali misinformacije (nenamerno napačne), se širijo kot digitalna pandemija. Njihova moč ni v resničnosti, temveč v viralnosti. Senzacionalni naslovi, dramatične trditve in vplivneži, ki s karizmo in samozavestjo predstavljajo »svoje mnenje kot dejstvo«, zlahka premagajo suhoparne učne vsebine ali umirjene razlage strokovnjakov. Vplivneži pogosto ne prevzemajo nobene odgovornosti za to, kar objavijo – a njihova beseda ima lahko odločilen vpliv na otrokovo dojemanje sveta.
Ena izmed največjih nevarnosti za otroke med 7. in 13. letom je, da še razvijajo svojo sposobnost moralnega presojanja. V tem starostnem obdobju otroci pogosto dojemajo svet črno-belo, s težavo razumejo koncepte relativnosti, konteksta in večplastnosti. Ko jim nekdo na TikToku samozavestno pove: »To je res, ker mi je to rekla sestrična, ki je zdravnica«, je to za otroka lahko enakovredno trditvi v učbeniku ali mnenju učitelja. Tudi zato, ker je forma zapisa (video, podnapisi, glasba) bolj privlačna in emocionalno učinkovita.
Težava se dodatno poglobi, ko se otrok začne srečevati z nasprotujočimi si informacijami. V eni minuti sliši, da je gluten strup, v naslednji pa, da je pomemben za energijo. Eno minuto mu nekdo pove, da je cepljenje nevarno, v naslednji pa vidi prispevek o zaščiti pred boleznimi. A otrok nima dovolj življenjskih izkušenj ali znanja, da bi ločil, katera informacija je preverjena, kdo jo je ustvaril, in s kakšnim namenom. Tako nastopi tihi kaos v otroški glavi – notranja zmeda med tem, kaj je prav in kaj ne.
Ta zmeda vodi do izgube zaupanja v tradicionalne vire: če mama reče eno, učitelj drugo, TikTok tretje – komu verjeti? V iskanju trdnih temeljev se otrok pogosto zateče tja, kjer se počuti emocionalno varnega. In to je pogosto vplivnež, ki mu je všeč, ki ga nasmeji, ki je »kul« in govori njegov jezik. Ne gre torej za to, da otrok noče verjeti staršu – gre za to, da v digitalnem svetu ta odločitev postane emocionalno zapletena.
Dodatno težavo predstavlja tudi algoritmična okrepitev vsebin: TikTok in druge platforme otrokom prikazujejo več tistega, kar so že gledali, všečkali ali komentirali. To pomeni, da se lažna informacija ne le ohranja, temveč se utrjuje. Otrok dobi vtis, da »vsi mislijo tako«, ker se vsebina večkrat pojavi. Gre za učinek mehurčka – informacijska soba odmeva, kjer lastno mnenje odmeva nazaj kot splošna resnica.
👉 Vas zanima, zakaj vaš otrok vedno znova “obtiči” na TikToku? Preberite si članek Zakaj je TikTok tako zasvojljiv med mladimi?
Zato lažne informacije med otroki niso le neželen stranski produkt spleta, temveč sistemski problem, ki vpliva na oblikovanje identitete, razumevanje sveta in občutek varnosti. Otroci so v tem pogledu kot digitalni popotniki brez kompasa – in če jim starši in učitelji ne ponudimo sodobnega »kompasa presojanja«, bodo sledili najbližjemu svetlobnemu viru. Ki pa je pogosto zgolj – bleščica.
Starši na robu informacijskega prepada
Ob spremljanju otrokovega digitalnega življenja se vse več staršev počuti, kot da stojijo na robu neznanega prepada – brez mostu, brez zemljevida in pogosto brez jezika, s katerim bi to pokrajino sploh lahko poimenovali. Medtem ko se njihov otrok s samozavestjo in radovednostjo giblje po TikToku, YouTubu, Discordu in Snapchatu, starši pogosto ostajajo v vlogi opazovalcev, ki vidijo le posledice, ne pa vzrokov. V mnogih družinah se pojavlja tiha napetost – ne zato, ker starši ne bi želeli razumeti, temveč zato, ker ne vedo, kje in kako začeti. Digitalna pokrajina se namreč nenehno spreminja, vplivneži pa so danes otrokov vzornik, vir informacij, zabave in čustvenega zanašanja. Ko otrok pripoveduje, da »je nek TikToker razložil, da je NASA vse izmislila« ali »da je učitelj v šoli zgrešil razlago«, se pri staršu sproži alarm. A kako odreagirati? Trd odziv pogosto izzove odpor, pasivnost pa ustvarja praznino, ki jo zapolnijo drugi – tisti, ki znajo pritegniti pozornost z desetsekundnimi posnetki in samozavestnimi, a nepreverjenimi trditvami.
Težava ni le v vsebini, ampak v razliki v dojemanju avtoritete. Medtem ko starši še vedno gradijo vzgojo na podlagi strokovnosti, preverjenih virov in etične drže, otroci rastejo v okolju, kjer ima moč tisti, ki je všečen, hiter, samozavesten – pa čeprav nima nobene formalne odgovornosti. Ta razlika ustvarja prepade v komunikaciji, ki jih brez zavestnega truda ni mogoče premostiti.
Spodaj opisujemo tri tipične situacije, v katerih se znajdejo številni starši, pogosto presenečeni, razočarani ali celo nemočni – ne zato, ker niso dovolj dobri, ampak ker jim manjka digitalni kontekst.
Situacija 1: »Ampak on ima milijon sledilcev!«
Otrok trdi, da je neka trditev resnična, ker jo je povedal priljubljeni vplivnež. Ko ga starš vpraša, ali je informacija preverjena ali od kod prihaja, sledi odgovor: »Zakaj bi lagal? Ima milijon sledilcev!« V tem trenutku starši spoznajo, da je število sledilcev postalo nova valuta resnice. A hkrati ne vedo, kako naj otroku razložijo, da priljubljenost še ni enako verodostojnost. Brez poznavanja algoritmov, monetizacije in mehanizmov vplivanja je tak pogovor pogosto neuspešen.
Situacija 2: »To sem slišal na TikToku, v šoli tega niso povedali!«
Otrok domneva, da so informacije, ki jih je slišal od vplivneža, bolj aktualne ali bolj »resnične« kot tiste, ki jih sliši v šoli. Starš, ki ne pozna TikTok vsebine, ne ve, kako naj preveri, kaj otrok gleda, niti kako naj s tem znanjem ovrednoti vsebino. Nezaupanje do formalnega izobraževalnega sistema je nevarna posledica, ki vodi v razcep med realnim znanjem in digitalno fikcijo, pri čemer starš ostaja v vlogi tistega, ki »ne razume sodobnega sveta«.
Situacija 3: »Ti tega ne razumeš, ker nisi na Snapchatu!«
Otrok zavrne staršev komentar z domnevo, da ga starš ne more razumeti, ker ne uporablja istih digitalnih kanalov. Starši, ki se ne znajdejo v aplikacijah ali ne razumejo logike vsebinskih tokov na platformah, so pogosto označeni kot »nekompetentni« sogovorniki. To vodi v prekinitev dialoga – ne zaradi pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi komunikacijskega šuma, ki nastaja iz nerazumevanja tehnologije. Otrok pa v tej vrzeli poišče odgovore drugje – pri vrstnikih ali vplivnežih.
Te situacije so le odsevi širšega problema – starši, ki so v analogni mladosti vzpostavljali odnos do informacij prek knjig, učiteljev in osebnih izkušenj, danes vzgajajo otroke, ki informacije doživljajo predvsem vizualno, emocionalno in v hitrem ritmu. Če starši ne stopijo iz cone udobja in ne poskušajo razumeti logike digitalnih platform, bodo težko postali sogovorniki, ki jih otrok jemlje resno. To ne pomeni, da morajo postati TikTokerji – pomeni pa, da morajo poznati osnove digitalnega vedenja, informacijskih tokov in mehanizmov vplivanja. Le tako bodo lahko otroku postali vodnik in zaveznik, ne pa le skeptični opazovalec.
Tri učinkovite, a nepričakovane strategije za starše
Ko starši spoznajo, da otrok resno jemlje vplivneža kot avtoriteto, se pogosto sprožita panika ali defenziva. A prepoved, posmeh ali kritika otrokovih interesov hitro vodijo v odpor, umik ali celo skrivno uporabo platform. Pot, ki daje boljše rezultate, je bolj subtilna – ne išče neposrednega nadzora, temveč notranjo preobrazbo odnosa in otrokovega mišljenja. Spodaj so tri sveže strategije, ki so zasnovane prav za sodobne družine, ujeto med analogno skrbjo in digitalnim tempom.
1. »Zrcaljenje algoritma« – naučite otroka razmišljati kot TikTok sam
Namesto da razlagate, zakaj je neka informacija napačna, otroku predstavite idejo: Kaj če tvoj “For You Page (FYP)” ni ogledalo resničnega sveta, ampak ogledalo tvojih klikov? Uporabite prispodobo: »TikTok je kot robot, ki se uči, kaj ti je všeč. Če enkrat pogledaš video o teoriji zarote, ti bo ponudil še pet takih. In na koncu boš mislil, da so edina resnica.«
Ko otroku na igriv, a logičen način pojasnite, da aplikacija ne prikazuje “resničnosti”, temveč »vsebine, ki jih je tvoj prst izbral«, začne otrok dvomiti v svojo informacijsko okolico. Ustvarite domač eksperiment: skupaj ustvarite nov TikTok račun in nekaj dni klikajte samo na določeno temo (npr. prehrana, vesolje ali mačke). Nato opazujte, kako se celoten svet aplikacije spremeni. Otrok sam ugotovi: algoritem ne išče resnice, išče tvojo pozornost.
Zakaj deluje?
Otrok doživi algoritem kot orodje, ne več kot resničnost. Namesto da mu starš predava, dobi spoznanje sam – kar je psihološko mnogo močnejše. Ta strategija gradi kognitivno distanco do informacij, kar je ključ za odpornost proti manipulaciji.
2. »Postani urednik svoje resničnosti« – družinski medijski dnevnik
Vpeljite domač ritual, kjer enkrat na teden vsak družinski član prinese eno trditev z družbenih omrežij (npr. »šamponi s sulfati povzročajo raka«). Nato skupaj raziščete: Kdo je to izjavil? Kateri vir potrjuje to informacijo? Bi jo objavili v šolskem referatu?
Otroku s tem dajete vlogo urednika, ne potrošnika informacij. Poudarite moč vprašanj: Bi lahko bila to polresnica? Kdo ima od tega korist? Bi to preverila tudi učiteljica naravoslovja? Postopoma otrok razvije notranji kompas: ne išče več samo odgovora, ampak vrednoti način, kako je bil odgovor oblikovan.
Zakaj deluje?
Namesto enosmerne prepovedi ali pasivne porabe informacij otrok sodeluje pri konstrukciji znanja. To spodbuja metakognicijo – razmišljanje o lastnem razmišljanju. Strategija razvija najvišjo raven medijske pismenosti: sposobnost ocenjevanja verodostojnosti virov.
3. »Digitalna zamenjava vlog« – otrok postane vaš TikTok učitelj
Obrnite dinamiko: prosite otroka, naj vas nauči uporabljati TikTok ali drugo platformo, ki jo sam uporablja. Naj vam pokaže, kaj mu je všeč, kdo so njegovi najljubši ustvarjalci, zakaj jim zaupa. A ne kot zaslišanje – kot iskreno zanimanje.
Ko otrok začne razlagati, se nehote razkrije njegova merila presoje. Vi pa zastavljajte vprašanja, ne kot starš, temveč kot “učenec”: »Kako veš, da je ta oseba vredna zaupanja? Kaj naredi dober video? Ali si kdaj dvomil v kaj, kar si tam videl?«
Skozi ta obrat moči otrok dobi priložnost za introspekcijo, vi pa pridobite dostop do njegovega digitalnega sveta – ne s silo, temveč z zaupanjem. Ko vas otrok uči, se počuti pomembnega – vi pa mu s subtilnimi vprašanji pomagate misliti globlje.
Zakaj deluje?
Otrok razvije samorefleksijo, brez občutka ogroženosti. Strategija temelji na psihološkem principu: ko razlagaš drugim, razjasniš tudi sebi. Starši pa v tej vlogi razvijajo »digitalno empatijo« – sposobnost razumevanja otrokovega spletnega konteksta, ne da bi ga presojali.
Te strategije morda zahtevajo več časa kot preprost »Ne smeš tega gledati«, a dajejo dolgoročne rezultate. Ne krepijo le kritičnega mišljenja otroka, temveč tudi odnos med staršem in otrokom – odnos, ki v svetu lažnih informacij postaja edini resnični temelj, na katerega se otrok lahko zanese.
Kako se z otrokom pogovarjati brez spopadov
Pogovor se z otrokom o digitalnem svetu, vplivnežih in informacijah, ki jih sprejema, ne začne šele takrat, ko že pride do konflikta – temveč veliko prej. Začne se v vsakdanjih drobnih trenutkih, ko otrok nekaj navdušeno pokaže, nekaj omenja med malico, ali ko vas priložnostno vpraša: »A ti veš, kdo je MrBeast?«
Veliko staršev naredi nenamerno napako, da na otrokovo izjavo, ki zveni nelogično ali neresnično, odreagira z neposredno zavrnitvijo, na primer: »To je neumnost!«, »Spet te ti TikTokerji filajo z bedarijami!« ali »Ne verjemi vsemu, kar vidiš na internetu!«. Čeprav so te izjave izrečene z dobrim namenom – z željo zaščititi – otrok zasliši predvsem: »Ne poslušam te. Ne jemljem te resno. Tvoja radovednost je napačna.«
Ko otrok začuti prezir ali ignoranco do svojega zanimanja, se zapre. Umakne se. Pogovor ni več mogoč. Starš izgubi dostop. In vplivnež – ki ga nikoli ne sodi, ki je vedno »kul«, ki se smeje in govori otrokov jezik – pridobi še večjo moč.
Zato naj bo prvo vodilo: Poslušajte, tudi kadar vas skrbi. Ne odzivajte se z logiko, temveč z zanimanjem. Stavki, kot so: »Zanimivo, tega nisem vedel. Povej mi več.«, »Kako si prišel do tega? Mi pokažeš video?« ali »Kaj ti je bilo pri tem najbolj všeč?« delujejo kot vrata, ki vodijo do otrokovega notranjega sveta. Tam se skriva bistvo: otrok vam ne pripoveduje le o vsebini – govori vam, kaj mu je pomembno, kaj mu je všeč, kaj mu pomeni. Če znate prisluhniti, imate v rokah največje orodje vpliva: zaupanje.
Pogovor naj se nikoli ne začne v trenutku afekta. Če ste jezni ali šokirani nad neko vsebino, si vzemite čas. Vprašajte se: Je zdaj pravi trenutek za pogovor ali za opazovanje? Pogosto je najbolje pogovor začeti šele naslednji dan, med sprehodom, vožnjo v avtu ali skupnim kuhanjem – ko ni ekranov, ni pritiska in ni pričakovanj. Takrat se odpre prostor za iskrenost. Ko je otrok sproščen, je bolj dovzeten za razmislek, manj za obrambne mehanizme.
Uporabite skupno raziskovanje kot most. Če otrok verjame neki trditvi, mu brez posmeha ponudite možnost, da jo skupaj preverita. Recimo: »To je res zanimiva ideja. Bi skupaj pogledala še druge vire, da vidiva, kaj pravijo znanstveniki?« ali »Kaj pravi o tem Wikipedia? Ali kakšna knjiga?« Tudi če otrok sprva noče, ste posejali dvom – kar je prvi korak k razmišljanju. Cilj ni zmagati v razpravi, temveč otroku pomagati razviti miselni kompas, s katerim bo znal krmariti sam.
Bodite zgled. Otroci gledajo več, kot poslušajo. Če sami brez razmisleka delite informacije, če komentirate druge s posmehom, če imate navado reči: »Jaz to že vem, ne rabiš mi razlagati«, potem nehote učite svojega otroka, da dialog ni varen. Po drugi strani pa, če sami pokažete radovednost, če si priznate, da tudi vi kdaj nasedete lažni informaciji, če skupaj z otrokom kaj preverite – potem ustvarjate prostor učenja brez sramu. In to je prostor, kjer otrok zraste.
Pogovor brez spopada ni pogovor brez nesoglasij. Je pogovor, v katerem prevladuje varnost, ne nadzor. Je odnos, v katerem otrok ne išče le pravilnih odgovorov, temveč možnost, da lahko tudi zmoti – in bo še vedno slišan.
Zaključek: TikTok učitelji ne bodo izginili – toda starši lahko postanejo boljši vodič
Digitalni svet, v katerem otroci odraščajo, ni začasen preblisk sodobnosti, temveč nov temelj njihove realnosti. Vplivneži, TikTok zvezde in YouTube “učitelji” ne bodo izginili – nasprotno, postajajo vse bolj vplivni, strukturirani in prilagojeni otroški radovednosti. In ravno zato se moramo starši vprašati: bomo ostali ob robu, nemočni in prestrašeni, ali bomo pogumno stopili v ta svet in tam poiskali nove poti povezovanja?
Otrok ne potrebuje starša, ki zna snemati viralne videe. Potrebuje starša, ki razume, da informacija danes ni več samo »podatek«, ampak doživetje. Da je resnica večkrat podrejena viralnosti. In da otrok tega še ne zmore razločiti sam – ne zato, ker je naiven, temveč zato, ker še nima dovolj notranjih orodij. Ta orodja pa razvija počasi – s pogovorom, skupnim preverjanjem virov, z vprašanji, ki gradijo dvom namesto strahu.
V tej novi realnosti ni dovolj, da znamo reči »ne«. Potrebno je znati reči »povej mi več«, »razloživa skupaj«, »kako bi to lahko preverila«. Potrebno je prevzeti vlogo vodnika – ne zato, da bi kontrolirali otrokove izbire, temveč da bi ga opremili z nečim mnogo bolj trajnim: notranjo kompasno iglo, ki kaže proti presoji, empatiji in resnici.
Starši niso zamenljivi z vplivneži – in prav je tako. Vplivnež ne pozna otroka po imenu. Ne ve, kaj ga boli, česa se boji, komu zaupa. Starš pa to ve. Vplivnež ima moč vsebine. Starš ima moč odnosa. In odnos – če ga negujemo z odprtostjo, zaupnostjo in pripravljenostjo, da se učimo skupaj – ostaja najmočnejše orodje vzgoje v dobi informacijskega kaosa.
Digitalna vzgoja se torej ne začne z aplikacijo za starševski nadzor ali z nadzornim seznamom spletnih strani. Začne se z zavedanjem, da so otroci danes del digitalne kulture, v kateri morajo postati ne le potrošniki, ampak kritični ustvarjalci pomena. In da smo prav mi, starši, tisti, ki jih lahko pri tem najbolje podpiramo – če smo seveda pripravljeni narediti ta prvi korak.
📚 Viri in literatura:
- EU Kids Online 2023 – Slovenia Country Report
Izvajalec: Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani
Povzetek: Raziskava o spletnem vedenju slovenskih otrok, njihovem odnosu do informacij in spletnih vplivov.
URL: https://www.eukidsonline.net - Common Sense Media (2022): “Teens and Misinformation”
Obsežna raziskava o izpostavljenosti lažnim informacijam med otroki in mladostniki ter njihovih virih informacij.
URL: https://www.commonsensemedia.org - Pew Research Center (2023): “Teens, Social Media and Technology”
Podatki o uporabi TikToka kot vira informacij in vplivu platforme na dojemanje resničnosti med mladimi v ZDA.
URL: https://www.pewresearch.org - Google Trends (2022–2023)
Analiza pogostosti iskalnih poizvedb in rasti TikToka kot informativne platforme.
URL: https://trends.google.com - Ofcom UK Report (2023): “Children and Parents: Media Use and Attitudes Report”
Vpogled v navade otrok pri iskanju informacij in vlogi vplivnežev v Veliki Britaniji.
URL: https://www.ofcom.org.uk - Digitalna akademija (2023): Analiza medijske pismenosti osnovnošolcev v Sloveniji
Neobjavljeno raziskovalno gradivo za strokovno uporabo. - UNICEF (2021): “Digital Misinformation and Children”
Mednarodna analiza, kako otroci razumejo in se odzivajo na digitalne dezinformacije.
URL: https://www.unicef.org - Dr. Barbara Brečko, FDV UL (2023): Predavanja in gradiva o digitalni pismenosti in vzgoji za medije
Citirano s soglasjem avtorice