Ko starši govorimo o družbenih omrežjih, pogovor skoraj vedno začnemo pri aplikaciji. Sprašujemo se, ali je TikTok varen, pri kateri starosti je primeren Instagram, koliko časa naj otrok preživi pred zaslonom, ali mora biti njegov profil zaseben in ali bi morali poznati njegova gesla. Takšna vprašanja so razumljiva, saj iščemo nekaj oprijemljivega: pravilo, nastavitev ali starostno mejo, ki bi nam pomagala presoditi, kdaj je digitalno okolje še sprejemljivo in kdaj postane problematično.
Toda bolj ko družbena omrežja postajajo sestavni del vsakdanjega življenja mladih, manj zadovoljivi so takšni odgovori. Otrok namreč ne uporablja samo aplikacije. Na njej se pogovarja s prijatelji, spremlja ljudi, ki jih občuduje, išče informacije, preverja odzive drugih, primerja svoje življenje z njihovim, raziskuje lastno identiteto in se srečuje z vsebinami, za katere starši pogosto niti ne vedo, da so prišle do njega. V enem samem kratkem obisku družbenega omrežja se lahko tako prepletejo zabava, prijateljstvo, oglaševanje, socialno primerjanje, zdravstvena informacija, politično mnenje in osebno sporočilo nekoga, ki otroku veliko pomeni.
Zato stavek »otrok je bil eno uro na telefonu« v resnici pove presenetljivo malo. Pove nam, koliko časa je gledal zaslon, ne pa tudi, kakšno izkušnjo je imel v tem času.
Prav tu bi morali začeti razpravo o otrocih in družbenih omrežjih. Ne pri vprašanju, katera aplikacija je dobra in katera slaba, temveč pri precej zahtevnejšem vprašanju, kaj se z odraščanjem spremeni, ko se pomemben del odnosov, informacij, potrditve in oblikovanja identitete preseli v digitalna okolja, ki se hkrati aktivno prilagajajo uporabniku in tekmujejo za njegovo pozornost.
To je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti samo z nastavitvami telefona.
Družbena omrežja niso vzporedni svet, ampak del sveta, v katerem otrok odrašča
Pri razmišljanju o novih tehnologijah moramo najprej paziti, da ne ponovimo starega vzorca, v katerem vsaka generacija odraslih novo navado mladih razglasi za grožnjo. Nekoč so takšno vlogo igrali določeni glasbeni žanri, televizija, računalniške igre in internet, danes pa jo pogosto prevzemajo družbena omrežja.
Digitalni svet otrokom nedvomno prinaša tudi veliko dobrega. Omogoča jim ohranjanje prijateljstev, dostop do informacij, ustvarjanje, raziskovanje interesov in stik z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje. Mlad človek lahko na spletu najde skupnost, ki je v svojem neposrednem okolju nima, se nauči spretnosti, za katero v bližini ni učitelja, ali dobi odgovor na vprašanje, ki ga odraslemu še ne upa zastaviti.
Zato bi bila zgodba o družbenih omrežjih kot zgolj nevarnem okolju preveč poenostavljena.
Toda prav tako bi bilo napačno trditi, da se v primerjavi z odraščanjem prejšnjih generacij ni zgodilo nič bistveno novega.
Spremenil se je predvsem doseg dogodkov. Neroden trenutek, ki bi ga nekoč videlo nekaj ljudi, lahko danes v nekaj minutah postane vsebina celotnega razreda ali celo širšega občinstva. Spremenila se je obstojnost, saj je fotografijo, sporočilo ali videoposnetek mogoče shraniti in ponovno uporabiti v povsem drugem kontekstu. Spremenila se je tudi merljivost socialnega odziva, saj otrok danes ne ugiba več samo, ali je neka objava drugim všeč; odziv vidi izražen v ogledih, komentarjih, všečkih in številu sledilcev.
Najpomembnejša sprememba pa je manj vidna. Med otrokom in vsebinami se je pojavil algoritemski sistem, ki se iz njegovega vedenja sproti uči, kaj mu prikazati naslednje.
S tem se je spremenila sama narava okolja. Otrok ne izbira več samo vsebin, ki jih želi spremljati, ampak vsebine postopoma izbirajo tudi njega.
Ta razlika je bistvena, ker pomeni, da družbeno omrežje ni samo pasivno orodje, ki ga otrok uporablja bolj ali manj odgovorno. Gre za okolje, ki se odziva na njegovo pozornost, jo meri in poskuša čim bolje napovedati, kaj jo bo zadržalo.
Ko se otrokova samoregulacija sreča z ekonomijo pozornosti
Starševski konflikt zaradi telefona se pogosto začne zelo preprosto. Otrok želi pogledati eno sporočilo ali en videoposnetek, čez nekaj deset minut pa je še vedno na telefonu. Odrasli takšno vedenje hitro razložimo s pomanjkanjem discipline: če bi se znal obvladovati, bi aplikacijo preprosto zaprl.
Toda takšna razlaga zanemari dejstvo, da otrok svoje sposobnosti samoregulacije uporablja v okolju, ki je bilo zasnovano prav tako, da zmanjšuje število trenutkov, v katerih bi se moral zavestno odločiti, ali želi nadaljevati.
Naslednji videoposnetek se začne sam. Naslednja objava je že pripravljena. Obvestilo opozori, da se je zgodilo nekaj novega. Personalizirani sistem pa se iz prejšnjega vedenja uči, kaj bo uporabnika najverjetneje zanimalo.
To je pomembno predvsem zato, ker se otrokova sposobnost uravnavanja pozornosti, impulzov in čustev še razvija. Od mladega človeka torej pričakujemo, da bo v vsakem trenutku znova sprejel racionalno odločitev o prekinitvi uporabe, medtem ko se na drugi strani srečuje z zelo izpopolnjenim sistemom priporočanja.
S tem otroka ne razbremenimo odgovornosti. Še vedno se mora naučiti telefon odložiti, prepoznati lastne navade in razumeti, kdaj uporaba posega v druge dele njegovega življenja. Toda odgovornost postavimo v realnejši kontekst.
Prav zato je pri vprašanju, zakaj je TikTok tako težko odložiti, bolj smiselno govoriti o kombinaciji personalizacije, neskončnega toka vsebin, hitrih nagrad in otrokove razvojne sposobnosti samoregulacije kot pa o domnevni osebnostni pomanjkljivosti mladih.
Za starše iz tega izhaja precej pomembna posledica. Če otrok med učenjem telefona ne zmore pustiti pri miru, rešitev morda ni vsakodnevno opozarjanje, naj se bolj potrudi, temveč sprememba okolja, na primer dogovor, da med učenjem naprava fizično ni dosegljiva. Na ta način ne pričakujemo, da bo otrok vsakih nekaj minut znova zmagal v istem notranjem konfliktu, ampak mu pomagamo ustvariti pogoje, v katerih se mu sploh ni treba neprestano odločati.
S tem se digitalna vzgoja premakne od moraliziranja k razumevanju vedenja.
Zaradi tega tudi samo štetje minut ne more povedati, ali ima otrok problem
Ko starši opazimo, da otrok telefon težko odloži, hitro začnemo meriti čas pred zaslonom. To je razumljivo, saj nam številka daje občutek jasnosti, vendar lahko postane zelo slab nadomestek za razumevanje.
Tri ure, v katerih otrok ustvarja, raziskuje svoje interese in se pogovarja s prijatelji, niso psihološko enake trem uram nenehnega primerjanja z drugimi, preverjanja odzivov na lastno podobo ali spremljanja vsebin, po katerih je vse bolj nezadovoljen sam s seboj.
Boljše vprašanje od samega »koliko časa« je zato, kaj digitalna uporaba v otrokovem življenju omogoča in kaj iz njega izpodriva.
Če otrok kljub telefonu dovolj spi, ohranja prijateljstva, ima interese zunaj zaslona, se giba, opravlja obveznosti in se od naprave zmore odmakniti, je položaj drugačen kot pri otroku, katerega spanje, šolske obveznosti, razpoloženje in odnosi se začnejo sistematično prilagajati uporabi telefona.
Tak pristop je za starše zahtevnejši, ker nima univerzalnega pravila, ki bi veljalo za vsakega otroka. Toda otrokovo življenje je prav tako kompleksno in prav zato tudi digitalnega zdravja ne moremo zanesljivo presojati samo s štoparico.
Družbena omrežja niso samo vir vsebine, ampak tudi prostor, v katerem otrok preverja svojo vrednost
Pomen družbenih omrežij postane še bolj zapleten, ko od vprašanja časa preidemo k vprašanju identitete.
Najstništvo je obdobje, v katerem postane mnenje vrstnikov izraziteje pomembno. Mladi skozi videz, vedenje, glasbo, oblačila in prijateljstva preizkušajo različne različice samega sebe ter iz reakcij okolja postopoma sestavljajo odgovor na vprašanje, kam pripadajo in kako jih drugi vidijo.
Družbena omrežja tega razvojnega procesa niso ustvarila, so ga pa spremenila, ker so mu dodala stalno občinstvo in merljiv odziv.
Fotografija tako ni nujno več samo fotografija, ampak lahko postane tudi socialni preizkus. Koliko ljudi jo bo opazilo? Kdo se bo odzval? Ali bo odziv boljši kot na prejšnjo objavo? Zakaj je podoben posnetek prijatelja dobil več pozornosti?
Pri tem ni problem že sama uporaba Instagrama ali TikToka, saj lahko dva otroka isto platformo doživljata povsem različno. Nekdo na njej spremlja prijatelje, glasbo in šport ter odzivom ne pripisuje posebne teže, medtem ko se pri drugem začne število reakcij postopoma povezovati z občutkom osebne vrednosti.
Zato je pri varnosti otrok na Instagramu smiselno razmišljati širše od nastavitev profila. Te nam povedo, kdo lahko vidi vsebino, ne povedo pa, kakšno vlogo začne imeti odziv občinstva v otrokovi samopodobi.
To lahko opazimo tudi pri različnih profilih, ki jih mladi uporabljajo za različna občinstva. En profil je lahko bolj javna, premišljeno oblikovana podoba, drugi pa prostor za bližnje prijatelje in precej manj nadzorovano samopredstavitev.
Na prvi pogled lahko staršu takšna praksa deluje kot skrivanje, vendar pogosto odraža precej običajno človeško potrebo, da različnim ljudem pokažemo različne dele sebe. Tudi odrasli ne nastopamo enako pred sodelavci, sorodniki in najboljšimi prijatelji. Družbena omrežja so problem predvsem zato, ker so občinstva, ki so bila nekoč ločena, pogosto združila v isti prostor.
Zato je pojav finsta in rinsta profilov ter različnih digitalnih identitet mladih zanimiv predvsem kot pokazatelj, kako mladi poskušajo ponovno vzpostaviti meje med različnimi deli svojega življenja.
S tem pa pridemo do naslednjega vprašanja: kaj sploh pomeni zasebnost v okolju, kjer je nekaj mogoče kopirati v trenutku?
Tehnično zaseben profil še ne pomeni, da otrok razume zasebnost
Starši lahko otroku pomagamo vključiti zasebni profil, omejimo prejemanje sporočil in izključimo lokacijo. Vse to so smiselni zaščitni ukrepi, vendar predstavljajo samo tehnično plast zasebnosti.
Veliko zahtevnejša je socialna plast.
Otrok lahko osebno fotografijo pošlje samo človeku, ki mu popolnoma zaupa, in je v tem trenutku prepričan, da je ravnal zasebno. Težava je, da se odnosi spreminjajo. Današnji najboljši prijatelj je lahko čez leto nekdanji prijatelj, današnji partner pa čez nekaj mesecev oseba, s katero je odnos končan.
V trenutku, ko je fotografija ali sporočilo poslano drugemu človeku, del nadzora nad vsebino preide k njemu.
To je bistvo misli, da morajo otroci nastavitve zasebnosti razumeti. Cilj ni samo naučiti otroka pravilnega klikanja, temveč ga pripraviti do razmisleka, kaj pravzaprav pomeni podatke, fotografijo ali intimno informacijo zaupati drugemu človeku.
Pri starejših otrocih se zasebnost zato neizogibno poveže tudi z intimnostjo, telesom in spolnostjo. Digitalna tehnologija ni izumila najstniške radovednosti ali želje po potrditvi, je pa bistveno spremenila okoliščine. Kar je bilo nekoč mogoče pokazati samo človeku v istem prostoru, je danes mogoče v nekaj sekundah ustvariti, poslati, shraniti in razširiti.
Obenem otroci odraščajo v digitalni kulturi, v kateri se videz, pozornost, število sledilcev in ekonomska vrednost vse bolj prepletajo. Ni treba uporabljati OnlyFans, da mlad človek razume osnovno logiko: določena podoba prinese pozornost, pozornost sledilce, sledilci pa lahko pomenijo status, vpliv ali celo denar.
Prav zaradi tega smo v razmisleku o »OnlyFans generaciji« in spreminjanju meja zasebnosti problem postavili širše od ene platforme. Bistveno vprašanje je, kaj se zgodi z razumevanjem intime, kadar začne človek svojo podobo gledati tudi skozi njeno sposobnost ustvarjanja pozornosti.
Za starše to pomeni, da pogovor o intimnih vsebinah ne sme temeljiti samo na prepovedi. Otrok mora razumeti, zakaj je intimna vsebina drugačna, kakšno vlogo ima zaupanje in zakaj digitalne posledice lahko preživijo odnos, v katerem je vsebina nastala.
Družbena omrežja pa ne vplivajo samo na to, kako otrok vidi sebe, ampak tudi na to, kako razume svet
Še pred nekaj leti smo družbena omrežja večinoma obravnavali kot prostor zabave in druženja. Danes so za veliko mladih tudi eden glavnih načinov iskanja informacij.
Na TikToku, YouTubu in Instagramu ne iščejo samo glasbe ali humorja, ampak odgovore o prehrani, treningu, odnosih, duševnem zdravju, spolnosti, politiki, denarju in številnih drugih temah.
To spreminja tudi vprašanje avtoritete.
Vplivnež lahko kompleksno temo predstavi v minuti, govori v jeziku, ki ga otrok razume, uporablja slike in osebne zgodbe ter deluje izjemno samozavestno. Strokovnjak pa bo pri isti temi pogosto govoril o omejitvah podatkov, verjetnostih in več možnih razlagah.
Strokovno je drugi pristop pogosto bolj korekten, komunikacijsko pa je prvi bistveno močnejši.
Zato ni dovolj, da otroku rečemo, naj ne verjame vsemu, kar vidi na TikToku. Takšno pravilo je preveč splošno, predvsem pa ne pomaga v trenutku, ko je oseba na zaslonu simpatična, prepričljiva in ima milijon sledilcev.
Otrok mora razviti način presoje, pri katerem ga zanimajo vir trditve, dokazi, morebitni komercialni interes in razlika med osebno izkušnjo ter dejstvom, ki naj bi veljalo za vse.
To vprašanje podrobneje odpiramo v članku o vplivnežih, otrocih in lažnih informacijah, saj je sposobnost presojanja virov postala eden ključnih elementov sodobne digitalne pismenosti.
Pri tem pa se moramo zavedati še nečesa: otrok na družbenem omrežju ne vidi reprezentativnega prereza sveta. Vidi personaliziran izbor.
Dva najstnika lahko uporabljata isto aplikacijo in hkrati živita v povsem različnih informacijskih okoljih. Eden spremlja predvsem šport, drugi vsebine o hujšanju, tretji politične komentarje, četrti videoposnetke o duševnem zdravju.
Zato starši pogosto vemo precej manj o otrokovi informacijski dieti, kot mislimo.
Enako velja za njegove odnose: dejstvo, da otrok o težavi ne govori, še ne pomeni, da težave ni
Digitalno življenje je za odrasle v veliki meri nevidno.
Otrok lahko pri večerji deluje povsem običajno, čeprav se je nekaj ur prej v skupinskem pogovoru zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Lahko je bil izključen iz skupine, dobil žaljivo sporočilo ali ugotovil, da se drugi norčujejo iz njegove fotografije, ne da bi starši na njegovem vedenju takoj opazili očitno spremembo.
Zato je prepričanje, da bi dober starš zagotovo vedel, če bi imel otrok na spletu resne težave, nevarno precenjevanje lastnega vpogleda. Prav na to opozarja tudi članek Starši preveč zaupajo vase.
Otrok nam nečesa morda ne pove zato, ker ga je sram, ker se boji naše reakcije, ker ne želi, da bi problem takoj prenesli v šolo, ali ker sam še ne ve, ali je situacija dovolj resna, da bi moral prositi za pomoč.
Zaupanje zato ni isto kot popolna transparentnost.
Bolj realističen cilj je odnos, v katerem otrok ve, da lahko pride do odraslega takrat, ko situacije ne more več rešiti sam.
To je še posebej pomembno pri anonimnih oblikah komunikacije, kjer je socialni učinek lahko zelo močan prav zaradi nejasnosti izvora. Sporočilo, da »vsi mislijo, da si čuden«, lahko otroka prizadene bolj, če ne ve, kdo ga je napisal, saj ne more presoditi, ali gre za mnenje ene osebe ali res širše skupine.
V članku o anonimnih platformah GasApp, NGL in Tellonym zato niso najpomembnejša imena aplikacij, ki se bodo sčasoma zamenjala, ampak kombinacija anonimnosti, potrebe po potrditvi, občinstva in zmanjšane neposredne odgovornosti.
Ta kombinacija lahko okrepi tudi vrstniško nasilje. In prav pri spletnem nasilju se pokaže ena največjih razlik med današnjim in nekdanjim otroškim socialnim okoljem: konflikt se ne konča nujno takrat, ko otrok zapusti šolo.
Telefon ga prinese domov.
Zato vprašanje, ali je določena aplikacija varna, nima enakega odgovora za vsakega otroka
Ko vse te mehanizme pogledamo skupaj, postane jasno, zakaj na vprašanje ali je TikTok varna aplikacija ni mogoče odgovoriti samo z da ali ne.
Seveda lahko ocenimo konkretne funkcije, možnosti zasebnosti, vrste vsebin in načine komunikacije. Toda dejanska stopnja tveganja nastane šele v stiku med lastnostmi platforme in značilnostmi konkretnega otroka.
Dva trinajstletnika sta lahko razvojno zelo različna. Eden zna dobro prepoznati manipulacijo, razume zasebnost in se ne obremenjuje pretirano z odzivi vrstnikov, drugi pa je zelo impulziven, občutljiv na socialno zavrnitev in hitro zaupa ljudem.
Zato starostna meja sama po sebi še ni dokaz pripravljenosti.
Veliko bolj koristno je presoditi, katere sposobnosti določeno digitalno okolje od otroka zahteva. Ali zna prepoznati oglas? Ali razume, da vsebine po pošiljanju morda ne bo mogel več nadzorovati? Ali zna blokirati uporabnika in prijaviti vsebino? Se bo ob problemu obrnil na odraslega?
Takšna vprašanja starša ne pripeljejo do univerzalnega odgovora, vendar ga pripeljejo bližje odgovoru za njegovega otroka.
Vloga staršev se mora zato spreminjati skupaj z otrokovo starostjo
Pri mlajšem otroku je neposreden nadzor smiseln. Odrasli določa aplikacije, čas uporabe in pomemben del pravil, saj otrok še nima dovolj izkušenj, da bi sam presojal kompleksnejše situacije.
Toda če starševski nadzor z leti ne začne postopoma prehajati v otrokovo lastno presojo, digitalna vzgoja ni dosegla svojega cilja.
Podobno je pri prometu. Majhnega otroka držimo za roko, pozneje hodi ob nas, nato pa mora nekoč prečkati cesto sam. Namen zgodnjega nadzora ni, da bi odrasli otroka spremljal vse življenje, ampak da se bo postopoma naučil pravil, razvil presojo in razumel tveganje.
Pri tehnologiji pogosto naredimo napako, ker otrokovo tehnično spretnost zamenjamo za zrelost. Dejstvo, da aplikacije uporablja hitreje od staršev, ne pomeni, da bolje razume njihove socialne ali psihološke posledice.
Lahko odlično ureja videoposnetke, vendar ne prepozna prikritega oglasa. Lahko obvlada nastavitve zasebnosti, vendar ne razume, zakaj pred objavo fotografije prijatelja potrebuje njegovo soglasje.
Digitalna zrelost zato ni tehnična spretnost, temveč kombinacija samoregulacije, etične presoje, kritičnega mišljenja in razumevanja odnosov.
Pomemben del te zrelosti pa je tudi sposobnost prositi za pomoč.
Če otrok naredi napako, ima namreč dva problema: rešiti mora konkretno situacijo in se odločiti, ali bo o njej povedal staršem. Če pričakuje samo jezo, ponižanje in takojšen odvzem telefona, ima močan razlog, da problem skuša skriti.
To ne pomeni, da dejanja ne smejo imeti posledic. Pomeni pa, da mora odrasli razlikovati med trenutkom, ko je treba najprej omejiti škodo, in trenutkom, ko se lahko pogovarjamo o odgovornosti.
Otrok si bo iz takšnega dogodka zelo dobro zapomnil, kaj se je zgodilo, ko je povedal resnico. Od te izkušnje je lahko odvisno, ali bo naslednjič prišel dovolj zgodaj.
Digitalna vzgoja je zato veliko širša od pravil o telefonu
Če pogledamo različne probleme, povezane z družbenimi omrežji – pozornost, Instagram in samopodobo, dodatne profile, zasebnost, intimnost, vplivneže, anonimne aplikacije in vprašanje starševskega nadzora –, na prvi pogled delujejo kot ločene teme.
V resnici pa opisujejo različne vidike istega procesa.
Pomemben del odraščanja se je preselil v digitalna okolja.
Tam otrok gradi odnose, išče pripadnost, razvija predstavo o sebi, dobiva informacije, raziskuje meje zasebnosti in postopoma prevzema vedno več odgovornosti za svoje odločitve.
Zato digitalna vzgoja ne more biti samo skupek pravil, ki jih uvedemo ob nakupu prvega telefona.
Velik del sposobnosti, ki jih otrok potrebuje na spletu, se razvije veliko prej in zunaj zaslona. Otrok, ki zna prenesti razočaranje, bo lažje prenesel slab socialni odziv. Otrok, ki je vajen preverjati trditve, bo lažje presojal informacije vplivneža. Otrok, ki zna postaviti mejo v običajnem odnosu, jo bo nekoliko lažje postavil tudi v zasebnem sporočilu. Tisti, ki sme priznati napako brez ponižanja, bo prej poiskal pomoč.
Samoregulacija, empatija, kritično mišljenje, odgovornost in sposobnost prositi za pomoč niso posebne digitalne veščine. So človeške kompetence, ki jih mora mlad človek uporabiti tudi v digitalnem okolju.
Obenem pa bi bilo nepravično vso odgovornost preložiti na družino. Platforme odločajo o priporočilih, obvestilih, zasebnosti, zbiranju podatkov in moderiranju, šole in zakonodajalci pa imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju varnejšega okolja.
Od starša zato ne moremo pričakovati, da bo poznal vsak algoritem in vsako novo aplikacijo. Veliko pomembneje je, da razume osnovne mehanizme in pozna otroka, ki se z njimi srečuje.
Končni cilj ni otrok, ki zna uporabljati današnji TikTok, ampak odrasel človek, ki zna presojati digitalni svet
Največja napaka bi bila, če bi digitalno vzgojo načrtovali samo okoli platform, ki obstajajo danes.
TikTok, Instagram in druge aplikacije se bodo spremenile, nekatere bodo izginile, pojavile se bodo nove oblike komunikacije in umetne inteligence, nove vrste vplivnežev ter novi problemi, za katere danes morda še nimamo izraza.
Trinajstletnik, o katerem danes razmišljamo predvsem kot o uporabniku družbenega omrežja, pa bo čez nekaj let odrasel človek. Sam bo izbiral informacije, presojal, komu zaupa, varoval svojo in tujo zasebnost ter sprejemal odločitve v digitalnem okolju, ki bo verjetno še precej bolj personalizirano kot današnje.
Zato je znanje, kako pravilno nastaviti trenutno aplikacijo, koristno, vendar ima omejen rok trajanja. Bistveno trajnejša je sposobnost razumeti, da se za našo pozornost nekdo poteguje, da priljubljenost ni isto kot verodostojnost, da zasebnost ni samo tehnična nastavitev ter da močan socialni ali čustveni pritisk zahteva premislek, preden se nanj odzovemo.
Prav zaradi tega je tudi vprašanje, kako otroka zaščititi pred družbenimi omrežji, nekoliko zgrešeno.
Otrok namreč ne bo odraščal zunaj digitalnega sveta in vanj nekoč previdno vstopil. V njem že odrašča.
Naloga odraslih zato ne more biti gradnja dovolj visokega zidu, ki bi digitalno okolje čim dlje zadrževal stran od njega. Takšen zid bo prej ali slej izginil, otrok pa mora biti takrat sposoben samostojne presoje.
Veliko bolj smiselno je, da mu skozi leta postopoma pomagamo razviti razumevanje lastne pozornosti, odnosov, informacij in zasebnosti ter mu hkrati omogočimo dovolj varen odnos z odraslimi, da se bo ob napaki ali težavi znal pravočasno vrniti po pomoč.
Popolnoma varnega digitalnega okolja mu ne moremo zagotoviti.
Lahko pa ga pripravimo, da se bo v njem vedno bolje znašel.